
Vzemite otroke s pogrizenimi nohti,
vzemite otroke s preširokimi očmi,
naj hodijo za odrešujočo piščaljo,
rotim vas,
zavežite jim oči,
da ne bodo videli vislic
in posmehljivih bronastih kipov,
vzemite matere in očete,
vzemite roke,
ki na mizo postavljajo košare kruha
in s tresočimi gibi božajo speča srca.
Odpri se nebo, polno tišine,
v beganje mravelj, vetrov in ljudi,
izjoči skrhane robove preštetih časov.
Videlo si vse smrti,
podobne v osuplosti in bolečini,
rumeni lesk podganjih oči,
zlata teleta z debelimi trebuhi.
Tvoje zvezde so svetile enako
med krohotom in kriki in štetjem kovancev.
Odpeljite otroke skozi temne tunele,
da odkrijejo zgodbe svojih jezikov.
Da najdejo obraze svojih bogov.
V puščavi, kjer je beseda le topel piš.
Čestitke za pesem, ki je morala biti napisana in ne bi smela nikoli obmolkniti!
Milan Ž. - Jošt Š.
Pretresljiva, da zaboli!
Odpri se nebo, polno tišine,
v beganje mravelj, vetrov in ljudi,
Lp, Marija
Uf, uf, uf, visceralna pesem. Hvala zanjo.
Izvrstna, presune!
Je pa ena tipkarska, piščalijo, en i je preveč.
Čestitke!
Brezno
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: Polona C. Pegan
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!