V svetlobi skrite sence, 

z bliščem zaslepljeno jih oko,

ne vidi, ne zazna in ne začuti. 

Samo naivno občuduje tuje raskošje,

ki ga znotraj sebe oblikuje 

v požrešnost, častihlepje, 

ta ga uničuje.

Razuzdanost, brezobzirnost, hudobija,

se razrašča, 

kot plevel požira,

dobroto, sočutje in srčnost. 

Človek več se ne zaveda,

senca vedno ni le nekaj kar straši, izziva,

lahko hladi in nežno osvežuje, 

strasti usmerja in sprosti, nadutost omili,

bleščavost pohlepa pomirja.

Vso lepoto so bogovi skrili,

v srce, pod prsnico, kjer se ne vidi,

le čuti in zaznava,

kdor si upa zapustit ves pomp lesketa,

praznega skeleta.

Med naivnostjo, skopostjo blišča 

več ne tava,

ga oholost ne premaga. 

Je še upanje?

Še kje v tej brezobzirnosti puščave klije?

Še obstaja v senci sreča

osvežena, še nekje z ljubeznijo oaza

ali vse je le fatamorgana?

olgasem