Tako se je začelo z Ukrajino - otroke v prve vrste, streljanje na čustva - čeprav je dejansko grozno, pregrozno, kar se dogaja v Palestini in še kje. 

Odlično si prepletel Titanik in Hunger games, vse je res,

zaseka pa zadnja kitica, ki sproža zelo veliko vprašanj  - 

od izsiljevanja, do vprašanja ali je boljša hitra smrt ali počasno umiranje.

Grozno je, do bolečine, čeprav se zdi, da je vse daleč ... tudi naš potop. 

gane do bolečine, najbolj ta grozni molk večine

Hočejo strah, hočejo jezo, hočejo sovraštvo med sosedi,

hočejo stare delitve še dalje, 

spregledajo pa, da se da spregledati njihove igre,

jih razgaliti v pesmi(h), 

ki vzdramijo v bralcih,

talcih preteklih delitev, 

enotno vizijo drugačne prihodnosti,

ki si je ne pustimo ugrabiti.

Hvala obema, da sta se poglobili v tole pesem.

Nekako smo na isti valovni globini, se mi zdi.

Kar pomeni, da prihaja nov val...  

drbena kritika v pesmi. Upanje na to, da vsak dan več ljudi spregleda ... Ampak kaj, ko je vsako sekundo za otroke (in vse)v Gazi že prepozno ...

 LP, lidija

Preprosto sporočilo iz Titanika. Otroci nimajo kaj iskati v Gazi, dokler tam ni miru. 

Iz Iger lakote pa v premislek: to bi odmevala ponudba, da pelje tja avtobus 24 slovenskih najstnikov, v zameno pa k nam avtobus 24 palestinskih otrok. Kot se je Katniss (starejša sestra) ponudila namesto Primrose (mlajše sestre).

Edini smisel je prav v tem, da vsak dan vse več ljudi spregleda.

Otrok je otrok. Vsak dragocen. Nikoli nikomur ne sme biti plen.