Skozi sence gledam svet,
skozi temne leče.
Nima barv, ves je bled.
Kot da cel trepeče.

Tam nekje so čudni zvoki,
tuljenje, kričanje.
In od daleč glasni poki,
kot moreče sanje.

Tu ni sonca, ni svetlobe.
"Le zakaj?" se vprašam.
Kje je zame pot svobode?
Sama luč ugašam?

Samo sebe že sprašujem,
ko začutim mrak:
Kje je smer, da odpotujem,
kje naj najdem znak?

Če sprašujem le ljudi,
v krogu se vrtim.
Hodim hodim do noči
in na mrazu spim.

Zdaj sprašujem še Boga:
"Kje je moja pot?
Povej mi to, vladar sveta,
Učitelj, moj Gospod!"

On mi v srcu govori:
"Nič ne čakaj, hodi.
Nič ne išči več poti,
Sveti Duh te vodi."

Katarina Ambrož