V bledeči samoti predrzna odhajaš.
Mrmraš in si poješ, ne, jaz nisem kriva.
Predolga obleka ti stegna zakriva.
Potišano groba se zdiš, sled ohlajaš.

Stojim pod fasado pročelja obupa;
postrgano hrapav, brez sile, brez zvoka.
Ohrómljen, zadrt, na podkladju rim joka:
obraz črn, premazan z izvlečkom iz strupa,

ki si ga na moje sonete razlila,
ko živ sem se hotel ti las dotakniti,
stopiti se s tabo, na srež pozabiti,
ki ni ga premlačna plesnina stalila.

Kot da si odzvočje besed pozabila,
ki sva jih pisala v obrobja brez diha.
Postan sem, ti sveža, ne boš me rabila!

In vendar mi bruhaš v naročje navdiha
vse, kar si pred mano brezsramno razkrila,
Hej, muza krvava, ne mori mi stiha.

Lidija Brezavšček - kočijaž