
Vbrizgaš se v moje žile,
kot starodavna prepovedana substanca.
Plavaš skozi gosto kri,
ki ima okus po pelinu iz egipčanskih grobnic.
Nežno koplješ z naklonjenostjo
vse do fosilov jeze,
ki še dihajo.
Kot pajčevine prazgodovinskega stvora
sekaš roke,
ki so v katakombe potisnile otroške sanje
in z besedami topiš besede,
ki so izdale naivnost.
Nastaviš svoje srce,
ki eksplodira
v jedru zavesti.
Pod ruševinami
antičnega obzidja
najdeš počasen utrip žalosti,
ki je zame največja.
A spoznaš,
da je njen sarkofag
premajhen za dva.
Odlična prispodoba za spoznavanje drugega ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Črni Kos
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!