Jutri šla bom prek ograje,
ker prihajam v tvoje kraje.
Saj ne vem, če si še tam
in če sploh te še poznam.

S sabo vzela bom spomine,
želje neke Katarine...
Z njimi vračam se nazaj,
sama več ne vem, zakaj.

Morda res te kje zagledam
ali v množici spregledam?
Bi mi hotel roko dati,
bi me hotel še poznati?

To se danes jaz sprašujem,
jutri pa že odpotujem.
Ne zato, ker tebe iščem;
tam so drugi, njih obiščem.

Katarina Ambrož