Hiša je pospravljena,
miza je pripravljena.
Kava diši.
Vse je, le tebe ni!

Kaj se s tabo je zgodilo,
kje boš jedel zdaj kosilo?
Čakam te
in v duši me žge!

Stol ob mizi sameva,
v srcu praznina mi zeva.
Kako me boli,
kako me zate skrbi!

Težke postajajo misli,
nasmehi so le še kisli,
ker tebe ni.
Kje hodiš, kje si?

Hiša je prazna,
luč neopazna
v kotu brli...
Tebe še ni!

Duša je črna,
v srcu ni zrna
veselja.
Le želja...

Vem, enkrat ponoči,
srce mi poskoči
vsaj v snu:
Takrat boš - spet tu!

Katarina Ambrož