I

Zbudim se v vročični ulici –
stene kapljajo neonski znoj.
Pljuča se držijo postanega dima,
oči razpadajo z betonskim pepelom.
Sem že tako prekleto dolgo na dnu,
da skoraj ljubim praznino.
Moški v raztrganih naramnicah prodaja mrtve rože
ženski, ki je že mrtva znotraj.
Plača z edinim zarjavelim desetcentom.
Ta se zavrti v žlebu
kot zadnje znamenje upanja,
pade plosko, tiho, brez vrednosti.

 

II

Pravijo, da svetloba reže čisto –
bulšit.
Tu svetloba gnije na jeziku,
kost zataknjena v grlu.
Dneve štejem
po okusu rje,
po trdoti pločnika pod pestjo.
Tako dolgo sem že na tleh,
da mi zemlja deluje kot sojetnik –
žuljava, znana,
skoraj prijazna.

 

III

Hodim skozi telesa
ki niso moja, niso živa,
samo prazne srajce, napolnjene
z včerajšnjimi solzami.
Moški pridiga na zaboju:
»Amerika!«
Glas mu poči kot stara vinilna plošča.
Nihče ne posluša.
Nikogar ne skrbi.
Vsi so preveč zaposleni z umiranjem.

 

IV

Srečam prostitutko na parkirišču,
njena šminka razmazana kot šala.
Smeje se:
»Mulc, če duše še nisi prodal,
nosiš drobiž, ki ni vreden niti centa.«
Zobje ji manjkajo,
oči prazne kot vodnjaki.
Prižge cigareto – vdihne svojo lastno propadlost.
Prižgem.
Vdihnem svojo.

 

V

Nekoč sem skušal zbuditi svet s krikom.
Zatisnili so mi usta
s ponjavo tišine.
Napisali naslove v časopisih:
»Krajevni norec spet na delu.«
A kdo se zdaj smeje?
Mesto krvavi grafite na zidovih:
»Vse boli, nič se ne celi.«
Krvavi večno.

 

VI

Utonem v drobnih neuspehih –
zamujenih priložnostih za ljubezen,
napol praznih steklenicah viskija,
službah, kjer se nisem prikazal.
Vsak spodrsljaj je kamen v prsih,
vsako obžalovanje pest,
ki tolče počasi,
vztrajno,
nepopustljivo:
»Živi naprej.«

 

VII

Maček v ulici –
imel rep kot vprašaj,
dlaka zasušena v ostankih sira.
Pokleknem poleg njega.
Mi pomežikne.
Mogoče si želi nežnosti,
ali pa se mi posmehuje.
Deliva trenutek:
dve zjebani duši
ki se prepoznata.
Potem bruha
in odide.

 

VIII

Ljudje govorijo o odrešitvi –
jaz hočem dejstva.
Katero številko pokličem,
kateri račun shranim,
da dokažem, da sem si zaslužil milost?
Našel sem le zadnje klice
in prazne obljube,
vrezane v stene stranišč.

 

IX

Plezam čez telesa,
stopnice iz zavrženih sanj.
Na vrhu:
oglasna tabla kaže
popoln obraz
nasmejan z zobmi barve zobne paste.
Spodaj:
podgane švigajo.
Zgoraj:
smog.
Vmes:
jaz, in razdalja –
kanjon ambicije, ki se je spremenila v smetišče.

 

X

Noč pride kot nabita pištola.
Čutim njeno težo.
Zavijem v bar,
kjer neon krvavi po tleh.
Naročim viski:
peče kot depresija,
greje kot poraz.
Natakar me pokliče “kolega.”
Skoraj ga udarim.
Oba se zasmejeva,
ker kaj drugega pa še ostane?

 

XI

Razmišljam o samomoru
kot ti o zajtrku.
Je tam.
Opcija.
A sem preveč utrujen še za to.
Raje se še naprej spotikam
v temi,
iščem nekaj,
česar svet noče dati.

 

XII

Luna je nocoj lažnivka –
svetla, daleč, nedosegljiva.
Visi na nebu
kot oglas za lažne obljube.
Pljunem na pločnik,
okusim svoj poraz.
A hodim naprej.
Noge poznajo pot.
Noge si zapomnijo.

 

XIII

Jutro pride –
ne z upanjem,
samo s svetlobo.
Sivo, neusmiljeno.
Najdem kovanec v žlebu,
z glavo navzgor.
Morda znak.
Morda past.
Spravim ga v žep.
Potreboval ga bom –
za avtobus,
ali za steklenico,
ali za dolgo pot domov.

 

XIV

Tukaj sem –
koža pritisnjena ob brusilnik.
Vsak moj rob izostren
z lakoto, bolečino, dolgčasom.
Pa vendar: sem tukaj.
Diham.
Krvavim.
Čakam.
Tako prekleto dolgo sem že na dnu,
da ne vem več, kako stati –
ampak vem, da ne bom pokleknil.

 

XV

In če se nekega dne dvignem –
si bom zapomnil vsak drobec
ki me je zarezal,
vsak dan, ki me je zlomil
in me ni ubil.
To težo bom nosil
kot medaljo iz brazgotin.
Kajti biti tako dolgo na tleh
me je naučilo:
ničesar več nimam izgubiti –
razen ostati na tleh.

 

XVI

Lastnik brcne v vrata
v istem ritmu kot lakota.
“Ali imaš, ali letiš,”
izpljune, gorčični madež mu cveti
na spodnji majici.
Dam mu puh in žalost.
Se zasmeje,
obriše usta z zadnjo stranjo računa
in me pusti
z ledenim curkom iz pipe – kot čas.

 

XVII

Udariš ogledalo,
samo da vidiš nekaj, kar se zlomi.
Poči kot glas moje mame
tistega dne, ko je dojela
da mi ne bo uspelo.
Krvavim kot resnica.
Brez metafor. Samo kri.
Lepljiva. Resnična. Moja.

 

XVIII

Nekoč sem ljubil dekle
s krivim zobom
in imenom kot opozorilo.
Rekla mi je:
“Ne umri v spanju.
To je preveč vljudno.”
Fukala sva v zapuščeni bencinski črpalki
pod utripajočimi lučmi.
Po tem je jokala.
Nisem vprašal zakaj.

 

XIX

Policaji so me sinoči ustavili –
pravijo, da izgledam kot problem
ki potrebuje rešitev.
Prebrskali so mi žepe,
našli pesem in vžigalnik.
Rekli so mi “pesniški iztrebek.”
Strinjal sem se.
Spustili so me.
Tudi prašiči se včasih naveličajo papirologije.

 

XX

Vidim duhovnika
kako se samozadovoljuje v ulici
za zastavljalnico.
Njegove oči se srečajo z mojimi.
Brez sramu.
Samo kljubovanje.
Pokimam.
Konča.
Odideva kot moža,
ki vesta preveč.

 

XXI

Zaposlitveni razgovori so gledališče.
Oblečem kravato
kot zanko, s katero stiskam roke.
Vprašajo me po mojih prednostih.
Rečem:
»Diham, kljub sebi.«
Nervozno se nasmehnejo.
Pokličejo varnostnika.
Pokličem dvigalo
in si potiho mrmram pogrebni marš.

 

XXII

Na postaji podzemne:
moški oznanja konec dni
s truplom ptice v roki.
Perje pada kot ločila.
Nihče ne trzne.
Vsi smo že videli hujše.

 

XXIII

V ljudski kuhinji je zmanjkalo vsega.
Pojedel sem prtiček, prepojen z juho.
Pretvarjal sem se, da je nedeljsko kosilo.
Pretvarjal sem se, da imam spet starše.
Pretvarjal sem se, da sem pomemben.

 

XXIV

Bog se že leta ne oglaša.
Zadnje, kar je rekel, je bilo:
»Vstani.«
Nisem.
Prenehal je klicati.
Ne krivim ga.
Tudi jaz ne bi dvignil.

 

XXV

Sosed vsako noč tuli
točno ob 3:12 zjutraj.
Ne vprašam zakaj.
On ne sprašuje po mojem kričanju.
Spoštujeva rituale drug drugega.

 

XXVI

Ščurek v moji škatli kosmičev
ima boljšo pokojninsko shemo kot jaz.
Preživi.
Nepremagan.
Gleda me, kako točim mleko,
in se ne premakne.
Zajtrkujeva skupaj.

 

XXVII

Spim pod časopisi
z naslovnicami kot nagrobniki.
»Delnice rastejo, morala pada.«
»Še ena vojna, ki ni naša.«
Ovijem se v laži.
Toplejše so kot resnica.

 

XXVIII

Videl sem mulca, kako je predoziral
za toboganom na igrišču.
Njegova zadnja beseda: »Mama.«
Ni je bilo tam.
Tudi Boga ne.
A golobi so gledali,
in jaz sem ostal, dokler ni nehal drhteti.

 

XXIX

V ambulanti
me sestra s lenim očesom
pokliče »gospod.«
Skoraj zajokam.
Toliko dostojanstva
je bilo, da se je zdelo kot zapeljevanje.

 

XXX

Hoteli so mi dati tablete.
Rekli so, da imam »kronično zaznavanje.«
Rekel sem:
»Ne, hvala, doktor. To bedo sem si zaslužil.«
Pokimali so, kot da so to že slišali.
Morda so.
Morda smo vsi ponovitve.

 

XXXI

Nekoč sem sanjal, da bom pisatelj.
Zdaj pišem z umazanijo
po razbitih vetrobranskih steklih
in kričim pesmi
v javnih straniščih.

 

XXXII

Imel sem psa.
Je pobegnil.
Pameten pizdun.
Verjetno si je našel nekoga,
v kogar lahko verjame.
Upam, da dobro jé.

 

XXXIII

Najemnina zapade.
Upanja ni.
Kradel sem Wi-Fi
iz Starbucksa
in gledal bogate mulce,
kako se smejijo
nad kavami, katerih imen ne znam izgovoriti.

 

XXXIV

Moja postelja je jogi,
ki sem ga potegnil iz smetnjaka.
Madeži pripovedujejo zgodbe.
Ne sprašujem po podrobnostih.
Vsi imamo preteklost.

 

XXXV

Iz knjižnice so me vrgli,
ker sem dišal kot konec.
Rekel sem jim, da ima resnica svoj vonj.
Niso se smejali.
Niti jaz ne.

 

XXXVI

Ščijem kri.
Preveč sem brez denarja, da bi vprašal zakaj.
Poimenujem barvo:
»Jutri.«
Pomaga.

 

XXXVII

Vidim človeka,
kako žre steklo za stavo.
Potem pogoltne svoj ponos
za sladico.
Nihče ne ploska.

 

XXXVIII

Na mestu zatočišča
so zgradili luksuzna stanovanja.
Rekli so temu napredek.
Jaz sem rekel – umor.
Podgane so temu rekle dom.

 

XXXIX

Moja sestra pošilja razglednice
iz krajev, ki jih ne bom nikoli dosegel.
Pretvarjam se, da sem bil tam.
Laževa si,
da se zaščitiva.

 

XL

Nebo je danes zakašljalo strelo.
Stal sem pod njo
in jo izzival, naj me pokonča.
Ni.
Tudi smrt se včasih naveliča čakati.

 

XLI

Slišal sem pesnika,
ki je bral v zatemnjenem baru.
Nosil je obleko.
Jaz sem nosil kožo.
Njegove besede so bile lepe.
Moje so bile resnične.

 

XLII

Nohte si režem
s polomljeno steklenico.
Negovati sebe se zdi radikalno,
ko ti svet pravi,
da naj zgniješ.

 

XLIII

Spoznal sem dekle,
ki zbira samomorilske zapiske neznancev.
Prosila je za mojega.
Rekel sem, da se še piše.

 

XLIV

Socialna delavka je rekla:
»Potrebujete le strukturo.«
Rekel sem ji, da živim v škatli.
Ni razumela šale.

 

XLV

Včasih se samozadovoljujem
samo zato, da mine čas.
Brez vrhunca.
Samo minute,
ki zgorijo
in se zakopljejo.

 

XLVI

Enkrat sem kričal na drevo.
Bolj me je poslušalo
kot moj oče kadarkoli.

 

XLVII

Cerkev je zgorela prejšnji teden.
Domačini so rekli, da je tragično.
Jaz sem rekel, da je očiščenje.

 

XLVIII

Poljubil sem neznanca na avtobusni postaji.
Osamljenost sva si delila
kot žvečilni gumi.
Potem je odšel.
Jaz sem ostal.

 

XLIX

Zdravnik mi je rekel,
da potrebujem namen.
Rekel sem mu,
da imam bes.
Za začetek je dovolj.

 

L

Tako dolgo sem že prekleto na tleh,
da ima pločnik moje ime vrezano vanj.
Kanalizacija šepeta moj življenjepis.
A vseeno hodim naprej.

 

LI

Odprl sem konzervo juhe.
Notri: fotografija mene
med spanjem.
Datum: jutri.
Pojedel sem jo mrzlo.

 

LII

Sosed se je spremenil v poštni nabiralnik.
Prosi za pisma.
Hrani se z reklamami.
Zaduši se.
Reče: »Končno – stik.«

 

LIII

Terapevtka pravi, da napredek potrebuje čas.
Pokazal sem ji svojo hrbtenico
v kozarcu.
Označeno: »1988 – danes.«
Ponudila mi je čaj.

 

LIV

Podgane v stenah
so se naučile moliti.
Slišim cviljenje opolnoči.
Nekaj svetega.
Nekaj obupanega.

 

LV

Poklical sem mamin telefon.
Odgovorilo je nebo.
Zakričalo je.
Oblaki so krvaveli mleko.
Signal je bil popoln.

 

LVI

Ogledalo me je zavrnilo.
Reklo je, da stavka.
Hoče dodatek za nevarnost.
Udaril sem ga.
Zašepetalo je: »Končno obraz, ki ga prepoznam.«

 

LVII

Tako dolgo sem že na dnu
da sem pozabil, kje je vrh.
Začel sem kopati.
Našel nič.
Kopal globlje.
Našel Božji prst.
Ugriznil vanj.

 

LVIII

Priredil sem večerjo.
Gostje: manekeni,
goli,
prilepljeni na stole.
Eden je rekel: »Počutim se opaženega.«
Ugasnil sem luči.

 

LIX

Zdaj sanjam v kuvertah.
Z oznako: NUJNO.
Odprem eno:
notri samo ena beseda –
»TECI.«
A vseeno ostanem.

 

LX – EPILOG V OBRATNEM REDU

Umrl sem.
Ne z gromom,
ampak z mehkim: »Ups.«
Smrt je nosila rolerje
in lasuljo.
Rekla je: »Napačen naslov.«
Skomignila.
Pustila me je tukaj.
Živega.
Spet.
Prekleto.

 

Hors