Ko sama sedim,
si upam čutiti.
Nič ne bežim
in ne trudim se skriti.

Čeprav me boli
dovolim, naj steče,
občutek soli
po ranah, kjer peče.

Čeprav ni lahko,
vem, moram čutiti.
Nič lažje ne bo,
če trudim vse skriti.

Boli me in peče,
a solzi pustim,
naj teče in teče,
ko tukaj sedim.

Občutek soli,
tako se izpira.
Vse manj me skeli,
vse manj me ovira.

Še vedno sem sama
in včasih še jočem.
Še vedno je drama;
tako je, kaj hočem.

Katarina Ambrož