razcefrana tesnoba napolnjuje sobo
sožitja
rafali histeričnega smeha luknjajo stene moči
omet samozaupanja v odkruških pada na tla
pokrita s tvojo biserovino
ki si si jo iztrgala že pred vekom
ter jo položila predenj
da si vanjo otira svoja kopita
kot v rogožinast otirač
medtem ko pljuva hrklje besa
v tvojo hitinasto lupino
preplašena izvotljenost
ujeta v mehurčkast dih
ne zmore več koraka
niti nazaj