odlično

  morda samo tole:

nemesto

nekoč

ne bo nobenega več

bo bolj prav

nekoč

ne bo nikogar več

Hvala, Lidija, popravljeno!

Nekoč – in ta beseda ne potrebuje datuma – bo tišina postala edini jezik.

Ne bo več nikogar, ki bi zadrževal dih pred objemom.

Nobene roke več, ki bi iskala drugo. Objemi, nekoč tako polni življenja, bodo obstali, kot ledeni kip v središču pozabe.

Sence… ah, sence…

Sence, ki so nekoč plesale po stenah spomina, se bodo končno utrudile.

Z obzidja tišine se bodo okrušile in padle kot prah – tisti prah, iz katerega so bile ustvarjene besede, upanje, molitve.

Tudi koraki – tisti večni spremljevalci potovanja – bodo obmolknili.

Ne bo več hoje.

Uhojene poti, ki so si jih utirali spomini, ljubezni, vojščaki, otroci in starec z berglo, se bodo zarasle – v večnost, v nepovratno pozabo.

In potem…

Ko bo tudi najdaljša pesem utihnila, in zadnji dih izpuhtel iz srca vesolja,

bo vesolje samo, mogočno, staro in utrujeno,

končno lahko sleklo svoj težek plašč.

Plašč neskončnosti.

Kajti biti neskončen – ni nujno blagoslov.

Morda je to največje breme, ki ga lahko nosiš.