V toplini jutra jo je zagledal,

kot vrtnica v rosi jutranji,

pritegnila je njegov pogled.

Obstal je in jo gledal,

v  trenutku pozabil je na vse.

Če bi le lahko ustavil čas.

Nasmeh na obrazu,

je kakor žarek, ki sije skozi zamegljeno jutro,

izžareval lepoto njenega obličja.

Pramen temnih las, ki padal ji je na obraz,

kot bi hotel nekaj prikriti,

je le poudaril njene čudovite oči.

Gladko gibanje njenega telesa,

je poplesovalo v jutranji sapici,

kakor jesenski veter v igri s padajočim listjem.

Vznemirljiv občutek njene bližine,

privedel ga je do spoznanja,

kako lepa je.

Misleč nanjo odšel je,

bogatejši za delček lepote,

ki mu jo je nevede podarila.

Figo