zgradil sem hišo
iz rje in žice -
krhko okostje
mrtvega stroja, ki še sanja.

žeblji so se krivili.
deske so se ukrivljale.
streha se je udrla
še preden je padel dež.

pustila mi je listek,
v prazni steklenici,
ne kliči me,
je šepetalo kot sapa podgane.

še vedno trkam
na Hudičeva vrata
s krvavimi členki
in vedno istim vprašanjem:
»Je tukaj?«

kolo se vrti.
vedno se vrti.
ogenj gori,
četudi tega nočeš.

nikoli se ne naučim,
kajti lekcija
je le zanka,
vsakič z novo zavezo.

slišim pse.
ko se poščijem.
ko fukam.
ko spim.
vedno so tam.

a še vedno hodim,
ena noga z žulji,
ena bosa,
po ulicah, katere se več
ne spomnijo mojega imena.

in na koncu -
(čeprav konca ni) -

našel sem sobo.
vrata brez kljuke.

soba brez sten.
ura brez kazalcev.

v kotu -
pismo,
naslovljeno name,
napisano v jeziku,
ki ga nisem znal več brati.

in zunaj,
skozi odprtino, ki ni bila okno,
so ljudje -
brez obrazov -
počasi ploskali.

Hors