Tam na koncu vasi kozolec stoji,
črn okostnjak:
štirje leseni stebri,
nekaj polomljenih lat,
in dolge sence,
ko sonce zahaja.
V jesenskih nočeh
se veter med late zapleta,
da v njih zaječijo
spomini:
rumeni od sonca in pšenice
poletnih dni,
dišeči od sena in ljubezni
vročih noči.

Zdaj so poletja prazna
in zime ledene,
viharji glasnejši,
močnejši od spominov.
Vsak od njih se po svoje
spremeni v razvalino,
in čez nekaj let,
ne bo več sence
na poljani.

cofkka