Neprespane pokrajine
Ležijo na meni
Šepetajoči obrazi brez oči
Skrivaj gledajo
Kako iz lobanj rastejo drevesa
Demoni ne kričijo
Postali so jaz

Dotiki so še tu
Kot senca pod kožo
Kot pepel
Ki ne mine
Ne izgine
Samo čaka

Kostanjeve oči gledajo
Kot da vedo
Kje je konec sveta
In vse kar sem
Se sesede
V zrcalo brez dna

V prsi brije veter
V tisti noči brez lune
In spomin brez kraja
Zamrznjenih sob
Kjer se srce več ne ogreje

Ljubezen
Svetloba
Vonj njene kože
Nekje v prostoru
Nežen kot strup
Nekje ob meni samo še privid

Kot ustnice na jeziku
Ko nihče več ne gleda v spomin
A še vedno
Šepetajo sanje
Vsako noč
Do jutra
V meni

Matej_Krusic