Ristanc v Babilonu
Včasih so črede samo grožnja na obzorju,
gluhonema vojska zavojevalcev Babilona.
Igle, ki šivajo skupaj robove ocenov,
so zapičene v arhetipe izumrlih ljudstev.
Pozabili smo odlepiti sence s svojih podplatov,
vse hčere smo poimenovali Saloma.
Sinovi čakajo na dež in zmagoslavne trobente.
Starci z belo glavo med belimi rjuhami iščejo besede,
ki bi pomenile več kot smrt.
Tudi iz pepela rastejo otroci luči.
V zrak spuščajo luno in sonce
in svoja mala srca.
Skačejo ristanc, da bi pozabili,
kako smeh celega sveta
odmeva v njihovih votlih prsih.
Včasih so črede psi,
ki grizejo in trgajo.
V zemljo zakopavajo svoj plen.
Pesmi svojih mater lahko pojejo le pijani.
Samo še od daleč slutijo,
da zrak v vročini trepeta.
Pozabili smo odlepiti sence s svojih
podplatov ...
(✿‿✿)
presunljiva pesem. v bistvo zavedanja vsega ...
LP, Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Polona C. Pegan
- 10. 06. 2025 ob 22:12
- Prebrano 437 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 380.65