Danes sem spet tam.
Na kraju, ki me drži skupaj na načine,
ki jih ne znam razložiti.

Pokljuka.
Tiha koča med smrekami.
Vonj po vlažnem lesu,
po letih, ki niso nikamor odšla.

Vračam se.
Po toliko letih — skoraj celem življenju.
A ko odprem vrata,
čas nima več oblike.

Spomnim se večerov brez ekranov,
brez hitenja.
Le igra, karte, smeh,
zunaj noč,
notri toplina,
ki ni bila vezana na elektriko,
temveč na ljudi.

Danes sedim tu,
in vem:
vsakič, ko pridem,
je to lahko zadnjič.

Telo ni več, kar je bilo,
čas ne daje nobenih obljub.

Zato srkam ta trenutek
kot kapljo,
ki jo nočem izgubiti.

Vsak dih je hvaležnost,
vsak pogled skozi okno —
tiho upanje:
da bo še kdaj.
Da bo spet.

In če ne bo —
bo ta zapis ostal.
Da se spomnim,
kako lepo je bilo,
ko sem bila tu.

Nuša Ilovar