Ko se dan počasi prelije,

in svet naenkrat obstane,

ko misel v senci počije,

srce zasluti poti neznane.

Nekaj se v meni zgane,

kot ptica, ki med drevjem plane.

Kot slutnja, da obstaja nekaj več,

kot pesem, ki ne rabi reč’.

Zastane čas. Zastane glas.

Vse postane zrak in kras.

Ne vem, če sanjam ali sem,

le čutim, da nekam grem.

Skoraj sem se že spomnila,

kot da bi zvezda me vodila.

Kot da sem nekaj skoraj ujela,

odgovor, kot da sem prejela.

Svet od daleč spet zahrumi,

tišina izgine, tok zašumi.

Resnica, ki skoraj je pela,

kot metulj iz dlani je odletela.

V meni nekaj tiho žari,

kot sled nečesa, kar še spi.

V prsih nekaj še ostane,

krhke neizrekljive sanje.

In ko bo svet znova obstal,

in dih tišina bo postal,

vedela bom, četudi brez sledi:

vse, kar sem iskala — v meni živi.

suverena