Tudi midva, tudi midva
enkrat sva Benetke vidva
tudi nama, tudi nama
je bila ljubezen dana.

Meni tudi, tebi tudi
ogenj gorel je v grudi
nama enkrat so obema
tresla mehka se kolena.

Pamet naju je pustila,
ko se naga sva drstila,
kot da sodni dan bo skoraj
sva se žgala zgoraj spodaj.

Ko ljubezen je umrla,
sva vekala, sva se drla,
skupaj ne, a vendar hkrati,
sva začela žalovati.

Z drugimi sva se mrestila
in mladiče zaplodila
ti so ši po svoji poti
starše pustili v samoti.

Najprej eden potlej drugi
eden v rakvi, drugi v trugi,
delava, kar je najbolje-
čakava konca vesolja.

Gregor Markič Factotum