Pošast ni predstavljiva,

izgleda sladka in igriva,

ljubezen, toplina je vaba,

s katero te v temo poziva.

...

Če nisi srečal nikoli pošast

in si tak, ki ceni resnico in čast,

spoštuješ drugih pravila in meje,

za nekaj ljubezen in človek ti šteje,

potem si ti slep za pošast in nje zlo.

Zavračaš, to resnico, da res je lahko.

Ni dojemljivo ti, pošastno delati.

...

pošast postopa, le izgleda pristopa,

maskoma obraza, resničnost oropa.

Pozna katera struna, na čustva igra,

pozna te, izigra te, v trnjeve zagate.

...

Subtilno sovraži te, da reakcijo dobi,

da prstoma kaže, želi, da atrakcija si.

Mogočnosti občutka, ker si ji lutka,

dobiva od vpliva, da ji ego preliva.

...

zato nas spodkoplje, da višja se zdi,

da gleda navzdol, z nadutjem bogov,

druge podira, misloč, da se vzpenja,

kdor vidi resnico, ga zlahka zamenja.

...

Jaz sem videl pošast, gledal sem zlo,

sem videl sebičnost in otroka za njo.

Razumem zakaj je nihče ne vidi tako,

komur verjame kar laže, se ne pokaže.

...

Pošasti zares ne živijo v omarah,

živijo v svojih lažeh in prevarah.

Vsak stavek orodje manipulacij,

  v zlobi zlaganih manifestacij.

Nadane si, kar je lepega v tebi,

laže kdo si, kot da o sebi govori,

tako odtuji te od podpore ljudi

in res redkokdo, lahko sam stoji.

Pošast načrtuje, pošast ni bedak,

pošast je pravi, narcisistični kulak.

Z. Peperko