zbudiš se pijan,
a ne od pijače -
od življenja, ki si grize nohte,
in hodi gor in dol po tvoji lobanji.

pločnik diha kot umirajoč pljučni prekat.
pogledaš gor.
letalo pada.
in pomisliš:
zakaj pa ne jaz?

brez pilota.
samo kovina.
samo gravitacija.
in ti,
v poceni čevljih
in grehih od včerajšnje noči,
postaneš človek s planom.

prvi korak:
verjemi vase kot blaznež.
nimaš izkušenj,
nimaš dovoljenja,
nimaš pojma, kako delujejo krila,
a enkrat si prebral pol priročnika
med razhodom z bivšo.

drugi korak:
kriči glasneje od strahu.
ne bo te poslušal,
a morda pomežikne.

tretji korak:
teci proti kontrolnemu stolpu,
ampak saj kontrolnega stolpa ni.
samo ti si
in grenak okus nagona za preživetje
v torkovem jutru.

nekdo ti poda radio
ali pa je to sendvič -
ni važno.
govoriš vanj vseeno:
Tukaj pešec. Pristajam.

letalo se bliža,
kriči kot tvoj oče
na dan, ko je treba plačati najemnino.

spomniš se
vsakega, ki ti je rekel,
da ti ne bo uspelo.
vsakega »nisi usposobljen.«
vsake pisarne, v kateri si se dušil
kot premog v rudniku.

zdaj je letalo
ptica
z zlomljenimi sanjami.
potrebuje te.

iztegneš roke,
grimasno.
mesijansko.
nihče se ne smeje -
vsi molijo
k bogovom,
v katere ti več ne verjameš.

in tik preden strmoglavi,
ne strmoglavi.
ne pristaneš ga.
postaneš letalo.
meso v trup,
strah v fokus.

ti si podvozje,
ki ga nisi nikoli imel.
tvoje superge raztrgane,
a se smejiš:
zobje kot krivi svetlobni signali na pisti.

goriš.
modrikast.
živ.

ljudje ploskajo.
sirene tulijo.
eni ti pravijo junak,
drugi norec.

prižgeš cigareto,
ki je ni,
in rečeš:
kaj pa zdaj?

ker mogoče boš naslednjič
ustavil vlak
z zobotrebcem
ali naučil ribo
pisati pesmi.

samo tip si,
ki je videl težavo,
ki je padala z neba,
in rekel:
danes pa ne.

Hors