Nasprotje si, pravo nasprotje,
kakor oaza sredi puščave.
Poglej, dolguješ mi ljubezen,
tratiš čas, zakaj vse to?
Počneš vse slabo, hočeš vse slabo!
Tvoje življenje je čista ničla,
medtem, ko oaza oživlja,
ti moriš, moriš.

Oblil me je pot,
spominja me na tvoje oči,
ki mi niso nikoli dale ničesar.
V njih je bilo videti srd do vsakogar
prav iz srca.
Groza.
Le tvoje besede so včasih milo zvenele,
a slišati je bilo,
kot bi prihajale iz nekih drugih ust.


Skušam pozabiti nate in na
tvoje oči ter besede, a ne morem.
S svojo grobostjo me uničuješ,
jemlješ edino moč, ki jo še imam.
Zakaj delaš to, imej vsaj nekaj
trenutkov zame, samo zame.
Bodi oaza sredi puščave, samo
drugačna, kot si bila do sedaj.

Kapljica