V službi sem za stavo v šahu premagal antipatičnega sodelavca,

ki ob porazu ni sprejel roke,

kakor ni kupil pijače,

ki je bila obljubljena zmagovalcu.

Vseeno mi je za te mehurčke iz avtomata,

prava nagrada je bilo veselje ostalih sotrpinov,

ki so slavili

kot da sem junak, 

ki je ubil zmaja.

Zvečer sem to vlogo odigral še na parketu

ob zmagi na zadnji tekmi dvoranske odbojkarske sezone.

Kot se za heroja spodobi,

me doma pričaka dama,

ki pa ji za moja junaštva ni posebej mar.

Zanima jo le,

kaj pripravi za večerjo.

Moj odgovor, 

da mi je vseeno,

( na drugačen način, kot za tiste mehurčke)

ker mi je važno le to,

da je tu,

se ji po nervozni reakciji sodeč ne zdi romantičen,

čeprav sem resno mislil.

Zmagoslavnemu dnevu nazdarvim s pivom na balkonu,

( če že mehurčkov nisem prejel za nagrado)

ob pogledu na nebo ter naravo,

kot bi ju slikal Monet.

Med paleto barv brenčijo čebele,

za katere upam, da je to prvi dan njihovega osemintrideset dnevnega življenja

in nezavednega reševanja sveta,

ki ga ljudje zavedno uničujemo.

Sprašujem se, 

ali bi se jim zmešalo,

če bi se zavedale,

da živijo tako kratko

in kako ravnamo z njihovim smislom

in bi zato sedemintridesti dan pičile nekoga,

ki jim gre strašno na živce.

Na primer tistega sodelavca, 

ki ne prenese poraza 

in s tem častno umrle,

ter prav tako postale junaške.

Pičile,

kot zdaj nepričakovano piči žalost,

za katero se zdi,

da žaluje za nekom iz preteklosti,

ki ni vrjel, 

da mu bo kdaj tako lepo.

In kar lahko prestraši še tako opevanega junaka je dejstvo,

da je pred nama s to žalostjo enako število dni.

Črni Kos