Zdaj pada že lístje, jesen vstopa v naju,
ne štejeva sivih, z nama spet čislan,
v megló zasidran je pomladni ta dan,
ki koren viha v zelenem še maju.

In ptica poje, loviva ji sonce,
na pragu čakava tiho pomoč;
ji nosiva sanje, votle vse lonce,
ki krpa z nasmehom jih dolgo v noč.

Začenjava krog v zadnje obdobje,
kjer vse skrbi tam bova dala na rob;
naj toplo ognjišče pričara idilo:

v predpasniku oljke in sivke je vonj,
korenček loncu priglaša kosilo,
na mizo pa mir – naj bo za poživo.

F2#Caki