Dih jemajoče resnice
so naenkrat v moji glavi
kot prhutajoče golobice
na veliki državni proslavi.

Če bi lahko naenkrat odnehal
potem bi sedaj sedel na štor
in naveličan vsega glasno zazehal
za sabo zaprl bi temni predor.

Uf, kako sem naveličan tega sveta,
nisem še star, a me že dajejo leta.
Vedno bolj se zapletam v stare mreže,
niti jutranja kava mi več ne odleže.

Tablete so postale moja rutina
jutra se začno vsak dan enako
slutim, prav kmalu, bo nad  mano krtina
nekje na tej poti sem naredil napako.

Pred okno bom postavil stol
in skozi zapacano šipo pogledal
moj pogled bo odtaval navzdol
in na poljih bom mojo preteklost zagledal.

V mladosti sem nareil ovinke,
ki so se zdeli kot nepomembne slike.
Sedaj pa mi je žal za izgubljene barve
potoki so presahnili v strugah moje narave.

Opotekam se po svoji zapleteni poti
bližje sem koncu — večje so ovire na njej.
Ko sem bil mlajši nisem razmišljal o šoli
sedaj pa mi je žal vseh izgubljenih dnevov doslej.

Rad bi kar odnehal, pa ne smem,
breme družine me vodi naprej.
Vesel sem, da me čaka njihov sprejem
hvaležen za njih sem, v srcu, vselej.

Tomaž Jevšenak