Kdaj končno se zavemo, da ko ustavi se naš čas,

svet naprej gre povsem enako, a le brez nas.

Ljudje, ki brez obrazov hitijo mimo nas,

tudi njih nezadržno dohiteva brezčas.

Je lažje, ko zaveš se, da večnosti ni,

bolj ceniš trenutke, živiš jih sedaj.

Opaziš bližnje, tebi ljube ljudi ob sebi,

z njimi deliš občutke, ljubiš jih tukaj in zdaj.

Še večji in boljši od nas so šli v pozabo,

da le obstajamo prišlo preveč nam je v navado.

Misliš, da svet okoli tebe se vrti,

ko spoznaš to zmoto, zaživiš in svet zate se drugače zavrti.

Slej, ko prej telo, ne um, starost nam dohiti,

uživaj že danes, da tiho in neopazno te čas ne prehiti.

In naj ne bodo neizbežne sveče in rože čas bolečin,

nekoč naš skupaj preživeti čas naj raje nariše nasmeh vam in lep spomin.

Figo