O, strehe našega otroštva!

Pozimi zmeraj pravljično bele,

poleti bleščeče se v soncu

od brezštevilnih srebrnih anten.

O, dimniki mojega pokolenja!

Kako ste veselo puhali dim v nebo;

vsaka hiša je bila lokomotiva

in vsak hišni gospodar strojevodja.

O, strelovodi naših očetov!

Lično pocinkani, a že nekoliko razmajani,

potrebni sanacije in ponovne ozemljitve,

kot mi, lirski subjekti tele pesmi.

Matej Krevs