Feniks
Zopet si tiho legla vame.
Razpršena po vseh celicah.
Zagnala vihar.
Konjska kopita dvigujejo prah.
Dušim se.
Gola stena je postala zatočišče.
Tam ni sončnega žarka.
Samo sivina in beton.
Pesti so premehke, da bi razbile to zver.
Prepustim se ji. Da me razseka.
Nato se bom iskala, vsak košček posebej.
Našla bom vse, le enega ne.
Ta pripada tebi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Silva Langenfus
- 25. 05. 2025 ob 11:00
- Prebrano 205 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 39.7
