Neko sem noč se prebudila

Iskala sem dragi tvoje roke

ki so nekoč me objemale nežno

ki so nekoč ljubile me

Nisem se spomnila tvojih oči

veter odgnal jih je v pozabo

a spomnila sem se nežnih noči

ko sem od sreče jokala s tabo

Že zdavnaj je cesta prašna postala

že zdavnaj v druge kraje vodila te je

takrat pozabil dragi si name

takrat pozabil si na moje srce

Tudi moja se potka je vila

čez travo zeleno polnih cvetic

a kmalu se je v temi izgubila

a v meni odzvanjal neki je klic

To so bile tvoje nežne besede

poljubi presladki ki krasili so moja mi lica

vroča ljubezen žgala me je

a  kmalu odšla je kot ranjena ptica

Pozabil si name in na moje srce

jaz pa iskala sem tvoje oči

kako sem ljubila te nihče ne ve

ko ob tebi ležala sem sredi noči

Zdaj pa še komaj spomniš se me

pozabil si moje žareče oči

mogoče me iščeš v mislih svojih

mogoče srce si me tvoje želi

Ostala sem sama sredi cvetic

duša je žalostna

ker dež jo objema

nikoli več videla ne bom tvojih lic

in srečo ki dodeljena bila je obema

Prehodila dolgo pot sva življenja

zdaj se na cesti še komaj spoznava

a srce trepeče in silno želi

da bi okusilo še malo sreče

Milena