Vračanja k sebi so v udobnih copatih.
Vedno srečam žensko,
ki misli,
da bo nekoč zares odrasla,
in vonj po opranih zavesah.
Lačni lesni črvi
so v pohištvo z zgodovino
vgrizli drobne luknjice,
ki, tik preden zaspiš,
tvorijo ozvezdja.
ki misli,
da bo nekoč zares odrasla,
in vonj po opranih zavesah.
Lačni lesni črvi
so v pohištvo z zgodovino
vgrizli drobne luknjice,
ki, tik preden zaspiš,
tvorijo ozvezdja.
Včasih se vprašaš,
zakaj v edinem življenju
nisi zrasla v tisto pravo telo.
Nekoč si se prenehala bati
praznine brez konca.
Od tedaj dalje so poletni večeri
bili le konci dneva.
Želja,
da bi iznašla prabesedo,
polno pomena,
da bi iznašla prabesedo,
polno pomena,
je poniknila vase.
Včasih pomisliš,
ali bi s škrgami dihala lažje.
Zavijaš se v pajčevine,
pobiraš jagodičje spominov
in obstojiš,
ko te ujamejo
davno pozabljene razpoke.
Božaš bojevnike,
ki so ti polagali glavo v naročje.
Da si poljubljala njihove lase.
Da si pestovala njihove otroke,
ki niso bili tvoji.
Zapreš oči,
ko zapeče.
Vrba ob potoku še vedno molči.
Prabeseda, polna pomena je skrita med temi vrsticami. Ali pa mogoče res v vrbi, ki molči.
Pesem, ki nagovori vse, ki iščemo ...
Lp, Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Polona Campolunghi Pegan
- 24. 05. 2025 ob 00:01
- Prebrano 294 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 153.9