PISATELJICA V PARKU

~ resnična zgodba ~

Hodiva. Majhna roka v moji.
Z očmi tiplje med cekini listja –
Obveznost, a prijetna.
Tokrat. (Tega še ne ve.)

Park je poln glasov. Dva
Privdihneta fantazem tržnice.
Hodiva. Mimo otroške igre.
Za pedagoškost ni časa. (Na klopi.)

Šumeči listi zapuščajo lipe.
Prstki ne vidijo opečenih lis
Na njih. Zbirajo mrtev šopek.
Sončne brzice. (V listju hlad.)

Nekaj deklic se nama približa.
Pisateljica, zašumi med njimi.
Pozdravijo me, v očeh srebro.
Kaj reči? (Lani ste me še objele.)

Imam naše slike in vsa vaša
Pisma. In v koži vaš iskreni dotik.
Najmanjša roža mojemu prvošolcu
Pokloni šop listov. (Posebno rumenih.)

Da so otroci najzahtevnejša publika?
Kdor je tako dejal, je pozabil
Na otroka v sebi že zdavnaj. Na smeh
In nasmeh. (Kar tako.)

Z obetom novega snidenja
Se poslovimo. Polonice zrejo za nama.
Poprosiva drevo za zelen list.
Park je radodaren. (Ne trgajte rož.)

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Komentiranje je zaprto!

Aleksandra Kocmut - Kerstin
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin

Pesmi

  • 02. 11. 2009 ob 19:01
  • Prebrano 890 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 420
  • Število ocen: 9

Zastavica