Takšnega srečanja nisem pričakoval,
veliko preteklo je let, kar sem ga poznal.
V tišini, v samoti, za hip je prišel,

dober občutek — zato sem ga objel.

Svetu se je za tisto uro izmaknil,
pot znoja z vodo potoka odplaknil.
Kranjski lilij, veter, divje ptice,
še gozd je umaknil svoje meglice.

Medse za svojega ga je vzel,
le kaj mu povedati je želel?
Ni mu bilo važno, če kaj v svetu pomeni,
le da kdo njegovo zelenje ceni.

Tako vesel, da sem se zopet srečal,
res pristen občutek, ki sem ga pogrešal.
Zato še večkrat šel bom za njim,
tam pod milim nebom ga ulovim.

Rok Leš