pripnejo me
z vso ljubeznijo, kot bi nekdo pokril
pijanca, ki se je poscal v posteljo.

brez imena,
samo številke po hrbtenici
kot zaporniške tetovaže, a brez romantike.

vsak dan umrem,
in vsak dan mi ploskajo.
kakšen preklet posel.

steklo mi grize oči kot bivše ljubice,
in armaturna plošča me poljubi
z več iskrenosti
kot kdorkoli, ki sem ga kdaj srečal.

»pomagaš reševati življenja,«
mi rečejo,
medtem ko mi ožičijo lobanjo
za naslednji trk
z usodo in vetrobranskim steklom.

nisem hotel biti junak.
hudiča, nikoli nisem ničesar hotel -
rojen bil brez ust
pa sem vseeno
kričal podatke.

sem dokaz, da je bolečina
lahko koristna,
in da tišina:
ne pomeni miru.

ljudi ustvarjajo,
da se zlomijo,
in mene so ustvarili,
da to dokažem.

včasih,
tik pred udarcem,
se počutim bolj živ
kot tisti, ki testira zavore.
on ima srčni utrip,
jaz pa imam namen.

in to je ta kruta šala,
kajne?
jaz sem tisti,
ki ga razbijejo,
da se oni lahko
varno peljejo domov
in nikoli več
ne pomislijo name.

ampak ne rabim zahvale.
naj udarci prihajajo.
ustvarjen sem bil,
da se lomim.
znova in znova.
dokler jim ne uspe.

Hors