Ko razpenjam vrv
od začetka do konca svojega štetja,
vem,
da se z višine ne vidi vseh pack
na rumenih tlakovcih čudežne dežele.
Iskala sem jo od pisanih slikanic
do krivde polomljenih kril.
Ptičja perpektiva povsem zaobide
razbite ulične svetilke,
nespodobne napise na fasadah zapuščenih hiš
in pozabljene ljudi,
ki spijo pod lepimi rdečimi nadstreški.
Spominjam se, kako sem iskala boga
– pocestnica po duši –
mahala s širokimi nasmehi,
sociološko programirana za udobje drugih.
Ko gledam z vrha, je pogled lep.
Ne vidi se sledi,
ki so ostale za pijanimi nočmi,
napolnjenimi z razbolelim krohotom.
Ne vidi se vrtenja med ljudmi,
šumenja v ušesih
in da je v Firencah nekdo s silo vstopil v moje telo.
Lovim ravnotežje, kot da ne boli.
Vseeno vem,
da ne smem pasti.
Morda smo le vrvohodci. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Polona Campolunghi Pegan
- 20. 05. 2025 ob 19:20
- Prebrano 389 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 203.4