
Zima nemarno razgrize streho.
Ostanki stokajo v vetru.
Samo vprašanje je,
koliko pišem se bodo še upirali,
preden se bodo s truščem,
ki ga ne bo nihče slišal,
sesuli.
V temno luknjo se tihotapita
le sonce in dež.
Delata družbo bršljanasti zavesi -
neumorni plesalki brez spomina;
nikoli si sama ne izbere soplesalca.
Par se ustavi pri podrtiji.
Ogledujeta si jo z vseh strani.
širijo se pljučna krila.
Ptica maha s krili in se glasno oglaša,
nato lebdi -
črn rep spodvije navzdol.
Nenadoma se požene in izgine.
Župančičeva Postovka obvisi nad dolino
v njenih gibih
in grlenem glasu.
Prileti jasna misel.
Ne odnese je sunek vetra,
ne zameglijo je lasje,
ki jih mrši veter.
Umakne se med kamnite zidove.
Čez čas stopi za njo.
V poltemi mu dovoli pogledati v globino.
Pesem, ki oživlja pozabljene prostore. Odstranila bi le zadnji Morda ...,
lp, Ana
Super, čestitke k pesmi,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!


Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!