sedijo po kavarnah z baretkami
in zvezki, napihnjenimi od verzov
kot: “njene oči, dvojni galaksiji žalosti.”

medtem ima natakar kraste na členkih
in pod mizo št. 5 živi podgana
z več srca kot cela njihova M.U. generacija.

citirajo Rilkeja
med požirki kurkuma-lateja z ovsenim mlekom
in mislijo, da je bil Bukowski faza
ki jo prerasteš,
kot gonorejo ali Boga.

pišejo pesmi
o krutosti parkirnih kazni,
o eksistencialni grozi ovenelega ohrovta,
in kako jim je terapevt rekel,
da so “nadarjeni, a ranjeni.”

jebemti, enega sem videl jokati -
zaradi metafore, ki ni bila prava.
metafora je bila labod.
njen neuspeh pa pravičnost.

ne razumejo
kaj pomeni, da te življenje brcne v zobe
z najemnino
z viskijem
z žensko, ki si je v gotici vtetovirala JEBI SE na vrat
in to tudi mislila.

ne razumejo,
da pesmi niso kletke za ptičje petje -
so zarjaveli mesarski noži
skriti v predalu nogavic enosobnega stanovanja,
kjer pušča strop
in nikomur ni mar
če je tvoj enjambement pogumen.

ne razumejo,
da naj bi pesem smrdela
kot pepelnik po mačku
in krvavela
kot slab alibi.

ampak dobivali bodo nagrade,
imeli branja
v knjigarnah, kjer tla ne škripajo.
in nikoli ne bodo vedeli
kaj pomeni biti pesnik,
ki nima več kaj povedati
in ni nikogar, ki bi to poslušal.

bog jim daj zdravja.
nekdo mora napolniti ptičjo kopel.

Hors