
Rada bi se s tal pobrala,
morda vsaj v sanjah.
In da ne bi več ležala
v blatu in kotanjah.
Rada bi šla tja do sreče,
o kateri sanjam.
Da vsaj pridem, iz te ječe,
kjer le mir ohranjam.
Rada bi prosila luno,
da kot ona sijem;
iz oči odstranim bruno,
smisel spet odkrijem.
Rada bi, da greš pod goro,
po najlepše cvetje.
In da z mano čakaš zoro,
da sva si zavetje.
Lepa pesem ... zazdelo se mi je, kot bi bil nekje blizu Feri Lainšček s svojimi ... lp, Ana
Hvala.
Feri Lainšček je zame pesnik nad pesniki, zato mi je to, kar si napisala, neskončno velik poklon!
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Katarina Ambrož
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!