Nekoč, zdaj in če, ne reci mi adijo
Tisto sonce
davno je sijalo,
predavno v davnini
v polovici obstoja veka
mi pustilo odprte sledi rane,
ne zdravilo,
ne objelo,
ne hotelo.
In zagledam utrip
lastnega srca,
ni več takšnega v meni,
šel je nasproti tvojemu vdihu,
ob izhodu ob krču izdiha
začutim v telesu srce,
vliva moč,
ta tako rada me vleče
v objem tvojega.
Sledovi neizbrisni,
magnetno polje hoteče ljubezni,
vabim te v objem,
pusti da čutim
padanje slapov,
ko solzo greje
zagotova predanost
najdražjega zaklada.
Če pride tema,
ne dajaj slovesa,
ne ugašaj sija mi luči,
ne povej na glas,
ne mi.
Pusti drobno svečko,
naj brli ko upa na večnost.
davno je sijalo,
predavno v davnini
v polovici obstoja veka
mi pustilo odprte sledi rane,
ne zdravilo,
ne objelo,
ne hotelo.
In zagledam utrip
lastnega srca,
ni več takšnega v meni,
šel je nasproti tvojemu vdihu,
ob izhodu ob krču izdiha
začutim v telesu srce,
vliva moč,
ta tako rada me vleče
v objem tvojega.
Sledovi neizbrisni,
magnetno polje hoteče ljubezni,
vabim te v objem,
pusti da čutim
padanje slapov,
ko solzo greje
zagotova predanost
najdražjega zaklada.
Če pride tema,
ne dajaj slovesa,
ne ugašaj sija mi luči,
ne povej na glas,
ne mi.
Pusti drobno svečko,
naj brli ko upa na večnost.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
- 02. 11. 2009 ob 08:29
- Prebrano 655 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 120
- Število ocen: 3
