Trenutno vid slepi mi vražji plamen
slap isker skozi mojo dušo se preliva
iz vakuuma misli tiger v meni se razkriva.
V želodcu čutim je, utež, kot težek kamen.

In zdi se, da je kamen biti enostavno,
ležiš in nič ne delaš ves svet ob tebe se spotika,
v meni viharjev mnogo, ob tem,  je zadrževano,
le želja po dotiku še vedno je velika.

Gledal v ogledalu sem drevo v razcvetu,
ki vodo črpa iz snežnice v vodnjaku,
duši spoznanje me, ki najin ples ga zdrami,
da voda rjava v luži bo v hipu zapacana.

Denar še vedno je dobrina brez sočutja,
ni smisla v zbiranju obrabljenih kovancev,
saj so zakladi, zdaj domena le izbrancev.
Zagledani v napačne smo izbrance.

Na koncu je plačilo naše – smrt, za vse enaka
konča se zgodba nekega človeka
pa naj živi v prahu kot podgana
ali valja se v zlatu – le spomin je tisti,
ki za sabo ga pustimo.

Tomaž Jevšenak