
Spet je med nama ta gluha tišina,
kot da na mah sva si tujca postala.
Morda je le laž nekdanja bližina?
In zdaj? Ali bova za vedno molčala?
Ne reci, da nič ni, le časa zmanjkuje,
ne reci, da vse je, tako kot še včeraj.
Kar slutim, tišina mi zdaj dokazuje,
da tebi ni mar: Nikoli, od zmeraj.
Ne, to ni le nič in ni le molčanje,
je nemi prezir, glasnejši od vpitja,
je strahopetno, nejasno momljanje,
ki duši sporoča: Mi ni do sožitja!
Tako je med nama, ko v nemi tišini,
odsotnost besed zares glásno kriči.
Se zdelo lepo je, a zdaj v tej sivini,
bi rekla le eno: Poglej mi v oči!
/In zdaj? Ali bova za vedno molčala?/
/odsotnost besed zares glasno kriči./
Da pesem ohrani ritem. Le predlog. Vsebinsko je super.
Te berem,
Lynx
Hvala, Matjaž. Obe zadevi sta mi dali kar precej misliti. :) In zdaj sem prav hvaležna za to super rešitev. :)
Sem sprejela... in popravila.
Hvala!
Zdaj pa je pravi rhythm and blues. Ker črke so črne :-)
Čestitke za tekoče, a grenko prelivanje!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Katarina Ambrož
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!