Prazna soba,

nekaj luči,

tam na sredini so stebriči tri.

Polno foteljev in stolov in miz,

polno nevidnih vseh travm in kriz.

Veter pohlja skoz okno odprto,

v dekletovo glavo, z roko podprto,

sprašujem se,

mar je to čarovnija,

ali pa le nadležna anemija.

Vstanem s fotelja,

v glavi se mi zvrti,

gledam slike in hrbet me boli.

V hrbtu mojem je nemalo železja,

a v glavi prepih in polno brezvezja.

Kar naenkrat neka vrata se odpro

in v sobo stopi bitje drobceno.

Zavpije: Hej, folk, jagode sem prinesla,

pri meni dobite jih zastonj in brez gesla.

Vzel sem jo prvi in nesel jo v usta,

slana in grenka je bila,

izpljunil sem jo in se skremžil grdo,

da mala je zajokala.

Objel sem tisto drobceno bitje,

ki ubogim je ponujalo strup,

za "lepa hvala" in lepo sožitje,

za težave, ki jih je cel kup.

Jagode ostale so sredi spominov,

jagode, jagode, danes že gnile,

v sobi stebriči tri in stolov in miz,

čas za kramljanje in pogled na debile. 

Na Svoji Poti