Še zdaj ne pozabim
tistega maja,
ko šla sem od tam,
kot šla bi iz raja.
Takrat sem zares
začela verjeti,
da svet bo spet lep,
kot bil je pred leti.

Se zdelo takrat je,
da rože v maju,
cvetijo vse lepše,
še lepše kot v raju.
Da zdaj sem le našla,
kar v temi je skrito,
kar vedno bilo je,
vsaj meni, prikrito.

In vse je minilo,
minil je ta maj,
ki pustil je rane,
izbrisal je raj.
Od tistega leta
več nisem verjela,
da nekega maja
bom znova živela.

Katarina Ambrož