Izdajalska očala in žarki sonca
me zrinejo na mejo s slabo voljo.
Kaj se res morajo tako hitro
poglabljati in množiti?
Viseča koža na vratu, nadlahti, vekah...
Med lasmi je vse več neporaslih potk,
nesramnice pa poganjajo,
kjer naj ne bi.
Skušam jih izpuliti;
ne morem jih zagrabiti -
založene pincete ne najdem.
Samo čakam lahko, da mi poženejo še
iz nosa in ušesa;
(mogoče so pa te rezervirane samo za moške).
Zadnjič sem brezuspešno skušala ustaviti video,
ki je hvalil posebne škarjice za te zadeve.
Naključje?
Strmim v ogledalo;
glava se mi komaj vidno zatrese.
Štejem do naslednjega treslaja.

Zakričim.
Dotik hladu postavi pokonci vse dlake -
martinček brez repa švigne čez nogo.
Kako je zašel v kopalnico?
Beži in smešno spodrsuje na ploščicah;
(včasih se podobno razlezujem po dvomih).
Odklenem vhodna vrata
in se usedem na stopnice.
Je izgubil rep v boju z mačko ali tekmecem?
Ga je bolelo?

Brezrepnik ne odgovori -

samo izstreli se ven.
Obsedim v nevednosti ...
z dobro voljo in očali v naročju
se martinčkam na soncu.

nada pecavar