deževje čez deroče dneve
voda ob kamen
kamen ob mokro sekundo
dež tam od znotraj
povej kateri pada glasneje
ne ločim tišine od hrupa
pisk je dolg
daljši od moje sence
seže v jutri
jutri je senca
nemega telesa
besede so slepe
kot bel hrup
iz otroških ust
krik kot neskončna premica
v nebo
ko jih na prostem
zajamejo plohe
na poletni večer
ko je treba izmiti
ves svet
takrat so stopala nemirna
takrat me ta nemi dež
prebada
s tisočerimi
mokrimi iglami
deževje a poznaš moje ime
povej mi kako globoke
so te rane
nič drugega kot poletni dež
na nek počasen večer
ko bi skočil
skočil v lužo navzgor
da bi se zlepil
z nebom
se lepil
kot lepilo
belilo
motno slepilo
razlilo
v žilo
in lilo
saj veš
dež
kot
dež
.

Tom Veber