poznal sem enega tipa
v polovični hiši ob Cankarjevi —
nosil je dve uri, obe pokvarjeni,
rekel je, da držita različne čase v njegovi lobanji.
rekel je, da se ure v njem prepirajo.

sedel je zunaj v rjavem mraku,
kadil ogorke s pločnika,
govoril z nekom, ki se nikoli ni pojavil,
razen v trzljaju njegovih oči.
enkrat sem ga vprašal po imenu.
rekel je: “božji šum.”
kdo sem jaz, da bi mu ugovarjal?

stene v takih prostorih
slišijo bolje kot psihiatri.
slišale so vsako noč, ko je kričal
o hroščih v hrbtenici,
in Jezusu, ki bere časopis
iz notranje strani kopalniškega ogledala.

ljudje rečejo
“on je nor,”
kot da to kaj pomeni,
kot da je črta tako jasna med
tistimi, ki slišijo glasove
in tistimi, ki se pretvarjajo, da jih ne.

videl sem morske pse z borze, kako šepetajo svojim uram,
pijane gospodinje, ki zaupajo omaram,
duhovnike, ki se prepirajo s sencami.
mi to le olepšamo,
damo temu prispodobo ali tableto,
rečemo temu vera ali moda ali “težko obdobje.”

ampak blazneži,
ti živijo tam, kjer je maska padla
in se nikoli več vrnila.

in ko jih bo svet pozabil —
ko se dokumenti izbrišejo
in bolnišnice postanejo nakupovalni centri
in tablete dobijo imena kot “upanje” ali “svoboda” ali “napredek” —
ščurki si bodo vse to zapomnili.

vedno so bili tam,
na oluščenem linoleju,
v temnih kotih, kjer jih nihče ni čistil,
plazili so se mimo trzajoče noge človeka,
ki se je prepiral s svojo krvjo.

ščurki,
tisti mali rjavi barabini,
ki preživijo ogenj, kugo, skoke najemnin,
so si zapomnili noči,
ko je norček jokal,
ker je bog prekrižal roke.

zapomnili so si dekle
v sobi 13C,
ki je s svojimi rokami pobarvala strop v modro;
rekla je, da zato, da nebo ne bi padlo.

zapomnili so si moškega,
ki je poskušal prodajati svoje sanje
na vogalu Vodnikove in Trga Svobode,
vsako posebej zavito v star časopis,
in kričal
»to je prihodnost!«
dokler niso prišli policaji
in ga vklenili kot nevarnega,
namesto kot čudovito zlomljenega.

hočeš poezijo?
ne sprašuj pesnikov.
preveč so zaposleni s poliranjem svojih metafor.
vprašaj ščurke,
ki se plazijo skozi resničnost,
mimo zlomljenih zob norosti,
skozi bruhanje in smeh
tistih, ki so videli boga
in mu rekli naj utihne.

ščurki vedo.
hodili so po žlebovih razuma,
žrli v razpokah,
kjer so se skrile tablete z žigi,
slišali šepetajoče monologe ob treh zjutraj,
kamor niti luna več ni hotela pogledati noter.

obstaja kraljestvo
pod hrupom prisebnih,
katedrala z razpokanim grlom,
kjer svetniki grizejo svoja zapestja
in molijo pepelnikom.

in ko bova ti in jaz prah
v neki zglancani žari,
ko bodo mesta spet gorela,
in bodo zadnje mašine zahrople in kašljale,
se bodo ščurki zbrali —
morda v votlini stare umivalnice —
in se spomnili
norcev,
lepih barab,
ki so preveč slišali
in premočno goreli.

nosili bodo naša imena
v svojih sluzastih nogah,
himne v antenah,
govorili bodo o moškem, ki je mislil,
da so zvezde narejene iz odrezanih nohtov,
in o ženski, ki je pisala ljubezenska pisma
svojim halucinacijam.

zapomnili si bodo,
ker so nas videli
preden smo bili izbrisani
z vljudnostjo družbe
in recepti po naročilu
in dolgčasom.

dvignem kozarec
norcem,
razbitim s steklenimi očmi kakor počene frnikole,
tistim, ki so izgubili zemljevid:
a iz šuma ustvarili glasbo.

in ščurkom —
naj se še dolgo plazijo —
našim zadnjim biografom,
umazanim duhovnikom
naše prelepe,
preklete
blaznosti.

Hors