Zakaj živim, če v meni vse umira,
če smeh vkovan v oklep je solz brezupa,
če kelih smrti snubi me poln strupa,
zakaj, povej, moj sen je vir nemira.

Od nekdaj sanjam, da letim kot ptica,
da svet tam zgoraj lepši bo za naju,
nekoč, ko zgodba strta šla bo h kraju
in me objela bo temè meglica.

Blodèč po labirintu fantazije;
tam z nitjem rim te vpletam v čas, spomine;
prepuščam se usodi, da izvije

iz prsi vzdih prepoln mi bolečine -
še zadnjič sam, v objemu iluzije,
ovijem zven sonetov v plašč tišine.

Dejan Bosil