luna je jedla juho
iz razbitega škornja
in jaz umiram
na kavču, ki misli, da je tiger.

kolibrij
zapoje Metallico
v mojih pljučih—
fuša,
ampak, jebemti, ima srce.

tapete se odluščijo
in razkrijejo
žabji oder,
ki vljudno ploska.

rečem jim:
"v redu je,
ta izhod sem vadil
z mojim toasterjem
vsako noč zadnjih 15 let."

moje žile postanejo sladkarije,
moji zobje loterijske srečke—
nekdo bo danes
hudo na veliko zmagal.

vesolje se zloži
kot slab origami
in me zatakne
v zadnji žep.

osamljen?
seveda.

ampak imam
deset godb na pihala,
flamenka z beležko,
in smrt,
ki dela premete.

— pa mi reči, da to ni življenje.

Hors