
Čarobnost jutra,
pravkar rojenega,
nasprotuje vsemu
kar čutim znotraj.
Preveč je tragedij
zaznamovalo bit,
zlomilo moj korak,
ugasnilo luč sanj.
Ne morem obstati,
nisem v mehurčku.
Vpeta sem v svet,
ki me hoče dejavno.
Oprtam si polprazno
bisago hrepenenja
in grem poiskat
pobeglo upanje.
Tudi mene ta nemoč kako delovati zgolj in le kot posameznik,
proti vsej nepravičnosti, ki se odvija pred mojimi očmi
grize. Vendar sem prepričan, da vnašam v skupno
dobro svoj delež. Berlinski zid je padel,
sovjetska zveza tudi, domnevam, da
bodo končno vladajoči tudi
obsodili rodomor Judov
nad Palestinci...
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: Ronja
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!