na hodniku nekdo kriči;
nosi včerajšnjo maskaro in zlomljene petke;

uprla se je svojemu tipu,
z vilico za solato ga je zabodla,
ker je rekel, da koriander ima okus po milu.
moja sorta ženske.
moja sorta vstaje.

o tem nikoli ne govorijo na poročilih—
samo množični pokoli, ločitve zvezdnikov,
in mrtvi kiti polni plastičnih vrečk.
a ženska, ki upa moškega zabosti
zaradi zelišč?
to je poezija.

bil sem v barih, kjer so se rojevale revolucije
v poceni džinu in opraskanih džuboksih.
tipi z zobmi kot polomljene harmonike
so pripovedovali zgodbe, kako so enkrat
nasprotovali šefom
ali materam
ali Bogu.

vsak ima svoj najljubši upor.
tistega, kjer nehaš hodit v službo
in začneš pisat poezijo v gatah.
ali tistega, kjer zažgeš knjige za samopomoč
in namesto tega spiš do poldneva
in iz protesta lulaš pod tušem.

moja je prišla nekega torka zjutraj
v kockastem peklu prekletih.
Bogdan iz kadrovske mi je rekel naj se več smejim.
rekel sem mu naj se gre igrat v prometnem zamašku
– s priporočili z LinkedIna vred.
odkorakal sem ven s spenjalnikom
in erekcijo
za svobodo.

potem sem šel po dolgi cesti,
posejani s hrambo zastavljenih sanj,
razpokanimi stropi motelov,
prostitutkami z eno nogo po imenu Magda,
in konzervami fižola
ogrevanimi z ukradenimi vžigalniki.

vstaje ne pridejo s planom za penzioniste.
le z veliko noči v samoti
in občasno prepoved približevanja
s strani veganske inštruktorice joge,
ki ni cenila mojih komentarjev o kombuči.

ampak Kristus, bilo je bolje
kot se štempljat v svetu,
ki žre drobne duše
in jih servira s prelivom bolognese
in vljudnim klepetom.

upor boli, jasno—
ampak je tista dobra bolečina.
ki te spomni,
da si še malo živ,
čeprav se tvoja jetra ne bi strinjala.

in potem je bila tu Diana.

ona je bila lastna revolucija.
žvečila je nikotinski žvečilko kot da igra ruleto,
imela tatu Karla Marxa
na eni ritnici
in samoroga na drugi.
rekla je: »izberi stran,«
in jaz sem izbral obe.
rekla je, da je zažgala svoj modrček
in zadnjih pet fantov.
jaz sem rekel: »tudi jaz sem gorljiv.«

zažgala sva cerkev
(ne pravo — samo tisto,
kamor hodijo bivši ljubimci molit za odpuščanje).
poscala sva oltar
monogamije,
pila obhajilno vino
iz pasje sklede.

ona je bila moja sokrivka,
moja Bonnie, moj Che, moja viskijska svečenica.
enkrat sva ugrabljala balon na vroč zrak
na otroški rojstnodnevni zabavi.
pijana sva se dvignila,
v solzah pristala.
to je vstaja—
nikoli ne pristane lepo,
ampak razgled tam zgoraj, jebemti.

seveda je šla.
vedno grejo.
rekla je, da sem bil »čustveno preveč inteligenten
na način, ki jo je ogrožal.«
napisal sem ji 37 haikujev
in jih poslal
njenemu najemodajalcu.
upor ne klečeplazi.

zdaj sem sam
s ščurkom pod hladilnikom,
ki sem ga poimenoval Napoleon.
nekaj planira, čutim.
puščam mu drobtine
in mu berem Bukowskega.

včasih poslušava star jazz
in mu zašepetam:
»storil boš to, kajne?
vstal boš,
zbral vojake,
zavzel celo prekleto kuhinjo.«

on pa samo zamiga z anteno
kot da razume.
dvignem pločevinko toplega piva
in nazdravim vsem malim uporom,
ki naredijo velike mogoče.

kajti na koncu
je tvoja najljubša vstaja
ravno tista,
ki te spravi
skozi še eno brezbožno noč;
ne da bi glavo porinil v pečico.

in če je malo grda,
malo krvava,
malo smešna na napačnih mestih—
odlično.

tudi Jezus je bil.
tudi ljubezen je.
tudi jaz sem.

Hors